Naravni cikel tvorbe patine neobdelanega ASTM A242 jekla, ki je izpostavljen vremenskim vplivom, jebistveno moteno in spremenjenona obalnih območjih (zlasti znotraj 1–3 km od morja) zaradisol-nabit zrak (kloridni ioni), glavni škodljivi dejavnik-to se drastično razlikuje od 12–24-mesečnega enakomernega zorenja v zmernem, celinskem okolju. Spodaj jerazčlenitev variacije ključnega cikla(obalne-posebne) in glavne razlike v primerjavi s pogoji v notranjosti:
1. Dolgotrajna, nestabilna začetna stopnja rje (3–6 mesecev v primerjavi z . 1–3 meseci v notranjosti)
Kloridni ioni v obalnem zraku pospešujejo površinsko oksidacijo, vendar preprečujejo nastanek goste, sprijete rje. Jeklo tvori aohlapna, kosmičasta oranžna/rdeča plast rjeza 3–6 mesecev (dvakrat dlje kot v notranjosti); ta plast ni-oprijemljiva, solna pršila/dež jo zlahka spere in zagotavljabrez zaščite pred korozijo-temeljna zgostitev patine je odložena za nedoločen čas.
2. Prekinjena zgostitev in brez enotnega razvoja patine (6–12 mesecev)
V celinskih okoljih elementi zlitin ASTM A242 (Cu, Cr, Ni) reagirajo in tvorijo stabilne okside železove-zlitine in zgostijo plast rje za 6–12 mesecev. Na obalnih območjih kloridni ioni prodrejo v plast rje, razgradijo te stabilne zlitine in povzročijolokalizirana luknjičasta korozija-plast rje ostane neenakomerna, porozna in razbarvana (lisasta rdeča/črna/siva), sbrez prehoda v enotno rdečkasto-rjavo patino.
3. Trajno pomanjkanje popolnega zorenja (12+ mesecev v primerjavi s . 12–24 meseci polnega zorenja v notranjosti)
ASTM A242nikoli ne tvori popolnoma zrele,-samozaščitne patinev nezaščitenih obalnih razmerah (tudi po 24+ mesecih). Površina ostane prekrita s krhko,-nesprijemo plastjo rje; stopnja korozije ostaja visoka (daleč nad ultra-nizko hitrostjo v notranjosti), luknjičasta/razpokana korozija pa se sčasoma poslabša-ni stabilne "stopnje zorenja" kot v notranjih okoljih.
4. Nepovratna degradacija površine (18+ mesecev)
Nenehna izpostavljenost solnemu razpršilu povzroči, da se plast rje lušči in lušči, zaradi česar je sveža jeklena podlaga izpostavljena nadaljnji oksidaciji. Jeklena površina se razvijegloboke luknjice, neenakomerna potemnitev in hrapavost površine; estetske in zaščitne lastnosti patine so popolnoma izgubljene, strukturna celovitost pa je lahko ogrožena-za nosilne komponente.
